Menu

Kajak

Greenland Kayak Seal HunterZgodovina kajaka?

Zgodovinski dokazi o uporabi prvotnih kajakov segajo skoraj 4000 let v preteklost. Razvili naj bi se iz odprtih čolnov, ki so jih sibirska ljudstva uporabljala že pred 8000 leti. Kasneje so jih arktična ljudstva preoblikovala v zaprto obliko in jih uporabljala za lov na tjulnje in transport težjega tovora. Ogrodje eskimskega kajaka je bilo narejeno iz naplavljenega lesa, preko katerega je bila napeta šivana živalska koža. Čolni so bili tihi, hitri in okretni, praviloma namenjeni eni osebi, redkeje dvema ali trem.

Prvi stiki Evropejcev s temi izrednimi čolni segajo v sredino 19. stoletja, ko se je Škot John MacGregor poln občudovanja do teh plovil vrnil s svoje arktične raziskovalne odprave. Po vrnitvi v Veliko Britanijo je izdelal čoln po vzoru eskimskega kajaka in ga poimenoval Rob Roy. Pravo revolucijo plovil na rekah, ki so bile do takrat praviloma nedostopne, je povzročil Alfred Kleper. Od nemškega študenta arhitekture Alfreda Heuricha je odkupil patent za izdelavo zložljivih kajakov, izboljšal nekatere podrobnosti ter začel z masovno proizvodnjo. Sprva so bili rekreativni in tudi tekmovalni kajaki leseni ali so imeli leseno konstrukcijo oblečeno v nepremočljivo platno, danes pa so tekmovalni kajaki praviloma iz poliestra, rekreativni pa iz polietilena.

Začetek kajakaške dejavnosti v Sloveniji sega v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so prvi kajakaši začeli s prvenstvenimi spusti po posameznih odsekih slovenskih rek. Najprej so bili preveslani deli reke Save, tudi Save Bohinjke in Save Dolinke, nato pa postopno tudi druge reke širom Slovenije. Za začetek organiziranega kajakaštva pri nas štejemo 20. oktober leta 1931, ko je bil v Ljubljani po zgledu Zagrebškega kluba ustanovljen Kajak klub Ljubljana. Slabi dve leti kasneje je bilo na Savi organizirano prvo državno prvenstvo v kajaku na divjih vodah. Takrat so tekmovanja prirejali še na Savi Dolinki, v Tacnu, na Dravi in Prusniku, na mirnih vodah pa v Bohinju, na Bledu in na Ljubljanici.

Med drugo svetovno vojno je kajakaštvo doživelo zaton, čolni so bili prepovedani, gibanje prebivalstva pa močno omejeno. Prvo povojno državno prvenstvo na mirnih vodah je bilo leta 1947 v Zagrebu, na divjih pa leto kasneje slalom v Ljubljani in spust med Žirovnico in Bledom. Tekmovanja so takrat potekala v vseh sredinah, kjer so gojili kajakaštvo, in sicer v Tacnu in Celju, na Soči, pa tudi v Hrastniku. V petdesetih letih so kajakaši začeli potovati na tekmovanja tudi v tujino. Leta 1953 je Milan Zadel na svetovnem prvenstvu v slalomu v italijanskem Meranu zasedel tretje mesto, kar je prva slovenska medalja s svetovnih prvenstev. Dve leti kasneje je Mednarodna kajakaška zveza organizacijo svetovnega prvenstva zaupala Sloveniji. Potekalo je v Tacnu in bilo tako po organizacijski kot rezultatski plati za nas zelo uspešno. Po vseh uspehih na svetovnih prvenstvih v slalomu je bilo leta 1959 v Treignacu v Franciji tudi prvo svetovno prvenstvo v spustu, kjer je Pavel Bone postal svetovni podprvak. Na prvi naslov svetovnega prvaka je bilo potrebno počakati do leta 1963. Na svetovnem prvenstvu v Spittalu v Avstriji sta Alenka Bernot in Borut Justin osvojila zlato medaljo v disciplini C-2 slalom mix. Od takrat slovenski športniki dosegajo vidne tekmovalne uspehe v vseh disciplinah kajaka in kanuja na vseh večjih in pomembnih tekmovanjih.

Tudi na olimpijskih igrah smo imeli Slovenci ţe od vsega začetka svoje predstavnike. Kajak na mirnih vodah se je kot demonstracijski šport na olimpijskih igrah pojavil leta 1924. Leta 1936 pa je bil prvič sprejet v uradni program olimpijskih iger v Berlinu, kjer so kajakaši in kanuisti tekmovali na 1000- in 10000-metrski razdalji. Tekmovalci na divjih vodah so na nastop morali počakati še nekoliko dlje. Slalom je bil v olimpijski program prvič uvrščen leta 1972 v Münchnu. Nova preizkušnja pa je slalomiste čakala šele dvajset let kasneje, ko je disciplina kajak-kanu na divjih vodah ponovno postala olimpijska disciplina. Največji uspeh kajakaškega športa pri nas je dosegel kanuist Andraž Vehovar, ki je na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti osvojil srebrno medaljo.

Oprema

KajakČoln

Danes je na tržišču izredno velika izbira kajakov in kanujev iz različnih materialov, številnih oblik, modelov in dolžin. Za kakšen čoln se bomo odločili, je odvisno predvsem od namena uporabe.
Pri izbiri moramo biti pozorni na nekatera osnovna pravila:

  •     Daljši in ožji čolni so hitrejši od krajših in bolje držijo smer. Ravno dno pomeni večjo stabilnost in lažje obračanje, vendar slabše držanje smeri.
  •     Nasprotno ima čoln z dnom v obliki črke U ali V večjo hitrost, bolje drži smer, a je bolj nestabilen. Pomembno je tudi to, da je po divji in razburkani vodi lažje voditi čoln z večjo prostornino.
  •     Čolni iz smol so trdi, vendar krhki, praviloma pa zelo gladki, kar jim omogoča lahkotno drsenje po vodi, medtem ko so tisti iz polietilena zelo odporni na mehanske poškodbe, a so precej težji in bolj hrapavi.
  •     Zato so čolni iz smol in vlaken namenjeni tekmovanju, polietilenski, pa tudi napihljivi in sestavljeni, pa rekreaciji.

Veslo

VesloVeslo je sestavljeno iz ročaja in dveh listov. Vesla se razlikujejo po obliki, velikosti, namembnosti in vrsti materialov. Plastična vesla z aluminijastimi ravnimi ročaji so namenjena začetnikom, vesla z zakrivljenimi ročaji iz karbonskih vlaken pa izkušenejšim kajakašem. Dolžina je odvisna od discipline in namena uporabe ter velikosti, moči in znanja veslača. Kajak vesla za mirno vodo so dolga od 215 do 235 centimetrov, medtem ko je za divjo vodo bolj primerno krajše. Izberemo ga tako, da ga postavimo v navpičen položaj in z rahlo iztegnjeno roko dosežemo njegov vrh. Pozorni moramo biti tudi na kot med listoma. Rekreativna vesla se približujejo kotu 90 stopinj, medtem ko si tekmovalci kot nastavljajo individualno.

Krovnica

KrovnicaKrovnica je nepogrešljiv del kajakaške opreme za divjo in razburkano vodo. Na eni strani se mora prilegati pasu, na drugi strani pa jo nataknemo na odprtino čolna, s čimer preprečimo vstop vode vanj. Za začetnike so najbolj primerne neoprenske krovnice z ohlapno elastiko za lažje odpiranje ob morebitni prevrnitvi. Imeti mora tudi zanko za odpiranje, ki je nujno na zunanji strani, na dosegu roke.

Plavalni jopičPlavalni jopič

Plavalni jopič je obvezen pri vožnji po divji vodi, za otroke in slabe plavalce pa je priporočljiv tudi na mirni vodi. Osnovna zahteva je, da ima dovolj vzgona, kar nam olajša plavanje ob morebitni prevrnitvi. Pomembno je, da se nam v celoti prilega, da nas med veslanjem ne moti, hkrati pa je možnost, da se nam med plavanjem nenadoma zmuzne preko glave, čim manjša. Nudi nam tudi zaščito pred mrazom, vetrom in mrzlo vodo.

Čelada

Čelada za kajakTudi čelada je del obvezne opreme za divje vode, saj v primeru prevrnitve ščiti glavo pred morebitnimi udarci, varuje pa tudi pred ovirami nad gladino vode. Zaščititi mora prednji in zadnji del glave, teme in ušesa. Dobra čelada ne sme biti pretežka. Pritrjena mora biti tako, da se na glavi ne more premikati ali zdrsniti na obraz. Imeti mora luknje, skozi katere voda lahko odteka in nas napolnjena z vodo ne ovira med plavanjem.

Oblačila

Kaj obleči je odvisno predvsem od vremenskih pogojev. S primernimi oblačili lahko bistveno vplivamo na varnost in udobnost med veslanjem. V vročih poletnih dneh in topli vodi nam zadostujejo ţe kratke hlače in majica, v hladnem vremenu pa se drţimo pravila treh slojev. Na kožo oblečemo termo spodnje perilo, ki naj bo tanko in toplo in nam tudi v primeru vlažnosti daje občutek suhosti. Drugi sloj naj bo topel in bolj ohlapen od prvega. Del oblačila lahko zamenja obleka iz neoprena. Gre za oblačilo, izdelano iz tesno prilegajoče se penaste gume, ki preprečuje kroženje vode okrog telesa in nas zato, kljub temu da smo mokri, ne zebe. Ponavadi se odločimo za neopren brez rokavov, ki ne omejuje gibanja rok. Tretji sloj je nepremočljiv anorak, narejen iz vodotesnega materiala, ki nas ščiti pred pretirano izgubo toplote in vdorom vode. Najpomembneje je, da dobro tesni okoli vratu in zapestij.

Obutev

Najprimernejša obutev za uporabo v veslaštvu so neoprenski copati različnih višin. Zelo pomembno je, da je podplat iz nedrsečega materiala, saj čolne večkrat prenašamo tudi po mokrih podlagah in spolzkih skalah v vodi in ob njenem robu. Tudi športni sandali in športni copati s podplatom iz narezane gume so lahko precej dobro nadomestilo.

Reševalna oprema

Poleg osnovne in zaščitne opreme je v kajakaštvu na divjih vodah zelo pomembna tudi oprema za reševanje, kamor sodijo reševalne vrvi, vponke in najlonske vrvice, iz katerih lahko naredimo učinkovit sistem reševanja. Vedno naj nas spremljajo tudi nož, ki predstavlja učinkovit način hitre osvoboditve, piščalka za opozarjanje na nevarnost in torbica s prvo pomočjo.

Preberi si tudi o whitewater in sea kayakingu.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja