Menu

Sea kayaking

Potovalni kajak

Potovalni kajakPotovalni kajaki (sea-kayaki) so čolni, ki so namenjeni potovanjem po morju, jezerih in mirnih delih rek. Ti so dolgi tja do pet metrov in več, zato tudi veliko hitrejši in stabilnejši od kajakov za divjo vodo. Poleg tega je te vrste kajak prirejen za daljša potovanja, saj ima eno, dve ali več vodotesnih komor, kamor boste lahko spravili kar nekaj prtljage. Resda nima toliko prostora, kot ga ima vaš karavan, vendar ga veliko tudi ne boste potrebovali. Največ prostora, kot tudi teže, vam bo predstavljala tekočina, ki jo boste krvavo potrebovali. Kovčki z oblekami pri tej obliki preživljanja prostega časa ne pridejo v poštev. Zadostuje nekaj kosov oblek, ki vam bodo prišle prav v slučaju slabega vremena, saj boste večino dneva preživeli v kajakaških cunjah. Najbolj pomemben kos cunj je klobuk ali kakšna druga zaščita za vaše male sive celice, poleg tega pa še oprema za kampiranje in prva pomoč.

Izbira kajaka za potovalno morsko kajakaštvo

Material: Izberemo lahko plastičnega, ki je odpornejši proti poškodbam ali pa poliestrskega, ki je lažji in omogoča zahtevnejše oblike izvedbe ter je enostavnejši za popravila. Kajaki za oddajo v najem so običajno plastični, tako da dalj časa zdržijo brezskrbno ravnanje z njimi. Sestavljivi kajaki so izdelani iz aluminijskega ogrodja in gumijastega platna.

Stabilnost: Veslač z gibanjem v bokih podzavestno lovi ravnotežje. Kajak že v osnovi za nestabilnega. Tu ne gre za posledico pomankljive konstrukcije, temveč za prefinjeno lastnost, ki omogoča veliko okretnost in celo postavitev nazaj pokonci v primeru prevrnitve.

Model kajaka, ki se bo začetniku zdel na mirnem morju varen in stabilen, se bo na valovih v hipu spremenil v divjega konja, vožnja pa bo spominjala na rodeo. Njegova velika začetna stabilnost namreč pomeni vernejše sledenje površini vode: pri mirni vodi vodoravno, pri valoviti pa nagibu valov. Morski model kajaka ima nalašč zmanjšano začetno stabilnost, zato na razburkanem morju ne bo sledil valovom, pač pa bo rezal skoznje kot vlak na tirih.

Model z veliko začetno stabilnostjo prenese precejšne nagibe telesa vse do določene mejne točke, potem pa se nenadoma prevrne, ker je njegova sekundarna stabilnost slaba (to nam pokaže poskus prevračanja na mirni vodi). Morski kajak se kaže že pri majhnih nagibih telesa nestabilnega, vendar pa se ta stabilnost z večanjem nagiba ne podre tako hitro, ker je sekundarna stabilnost precejšnja.

Dolžina: V primerjavi s kajakom za divje vode je morski kajak precej daljši, še posebno v potovalni izvedbi. Vzroki za to so želja po večji potovalni hitrosti in večjem prostoru za prtljago.

Za doseganje večje hitrosti pa je seveda potrebna večja sila mišic veslača. Če veslač ni posebno močan, bo šel z daljšim kajakom počasneje kot s krajšim, saj upor vode z dolžino vedno narašča (zaradi večje površine trupa pod vodo). Če pa je veslač močan, mu pri kratkem kajaku to samo po sebi še ne bo omogočalo občutnega povečanja hitrosti, ker bo pospešeno odrivanje vode zahtevalo eksponentno naraščajočo silo. Z izbiro ožjega kajaka bo količina odrivane vode manjša in eksponentna odvisnost sile od hitrosti položnejša. Ožji kajak pa potrebuje za ohranitev nosilnosti seveda večjo dolžino.

Krmilo ali plavut: Kajak se predvsem krmari z veslom in občasno s posebno tehniko nagibanja. Dodatno je na potovanjih za dolge ravne etape koristno imeti bodisi krmilo ali pa plavut (skeg). Krmilo se običajno lahko dodatno vgradi, plavuti pa ne. Krmilo premikamo z nogami, v plitvinah pa ga enostavno dvignemo iz vode s potezno vrvico. Čeprav se zdi začetniku, ki je navajen čolnarjenja, krmilo bolj domače in zato kar naravna izbira, pa je priporočljivo poskusiti uporabo plavuti. Plavut je vgrajena v zadnji del kajaka kakih pol metra pred koncem tako, da se jo lahko s pomikom ročice spusti iz ohišja navzdol in je videti kot krmilo, vendar pa ji ni mogoče spreminjati smeri.

Na morju je kajak skoraj vedno izpostavljen vetru. Zato je neobčutljivost na veter pri ohranjanju smeri gibanja ena od najpomembnejših konstrukcijski lastnosti. Veslanje v vetru je že samo po sebi zahtevno in precejšen izziv za veslača. Zato je zaželeno, da kajak pri vožnji naravnost že sam po sebi čim bolj drži smer, ne glede na smer vetra. V realnih razmerah se ta konstrukcijska stabilnost na veter kaj hitro poruši pod vplivom neenakomerne razporeditve prtljage v trupu potovalnega kajaka ter z individualno telesno konstrukcijo veslača oziroma razporeditvijo telesne teže, predvsem dolžino nog. Zato so kajaki grajeni tako, da sami po sebi težijo nekoliko v smeri vetra. To pa iz varnostnih razlogov – če je veter močnejši od veslača, bo še vedno na razpolago več smeri. A nazaj k plavuti! Čim bolj spustimo plavut v vodo, tem bolj se bo stabilna smer zamaknila od smeri vetra. Pri dvignjeni plavuti gre kajak v veter, pri popolnoma spuščeni pa z vetrom. V vmesnih položajih pa se zvrstijo vse ostale smeri. Čudovito! Kadar želimo manevrirati na majhnem prostoru pa je to veliko lažje z dvignjeno plavutjo.

V praksi je izbira med krmilom in plavutjo v precejšnji meri stvar okusa. Zagovorniki plavuti pa pogosto prevladajo z naslednjimi argumenti: konstrukcija je enostavnejša in se redkeje pokvari kot krmilo, noge imajo boljšo oporo, če jim ni potrebno držati krmila ter končno, v primeru reševanja ni nevarnosti poškodb telesa na izpostavljenem rezilu krmila na krmi kajaka.

Enosed ali dvosed: Osnovna varianta je enosed, ki omogoča več svobode in neodvisnosti ter je priročnejši pri reševanju. Za daljše ekspedicije s partnerjem ima dvosed to prednost, da omogoča večji iskoristek energije ter več prostora za prtljago. Za redno rekreativno popoldansko veslanje s stalnim partnerjem sta na voljo obe varianti. 

Varnost pri potovalnem morskem kajakaštvu

Glavna nevarnost na morju je definitivno podhladitev v vodi ob prevrnitvah (hipotermia), druge pomembnejše pa so utopitev ob neurju ter trčenje z motornimi plovili. Manj pogoste so recimo poškodbe ob zdrsih na z algami poraščenih skalah ob pristajanju, piki kač na otokih, bolezenski napadi, ožuljene roke, izgubitev v neznanih vodah.

Tipičen primer prevrnitve: Kajakaševa pozornost je po naključju odvrnjena od veslanja prav v trenutku, ko nepričakovan večji val zadane kajak v neugodni smeri. Kajak se prevrne in v nekaj sekundah se kajakaš znajde pod vodo z glavo navzdol, s krovnico (spraydeck) pripet v kajaku. Če se ne zna z eskimskim obratom postaviti nazaj pokonci, bo odstranil krovnico in zlezel iz kajaka. Ko pogleda iz vode, je soočen z realnostjo. Obala je daleč, veter mu morda odnaša kajak. Je veslo še pri roki? Recimo da ujame kajak in reši veslo. Obrne prevrnjeni kajak in se poskuša povzpeti vanj. Ne gre. Ozek in nestabilen kajak, dodatno še poln vode, se vztrajno prevrača. Moči in zagnanost popuščajo. K sreči ima na sebi plavalni jopič, ki ga drži na površini, medtem ko ena roka drži veslo, druga pa kajak. Poklicati bo moral pomoč. Ima pri sebi v nepremočljivem etuiju mobilni telefon? Je področje v dosegu telefonije? Bo znal natančno razložiti, kje se nahaja? Koliko časa bo moral zdržati v vodi? Je za to primerno oblečen? Je voda mrzla? Je sposoben zbrano misliti? Ga je že pograbila panika?

Izkušen kajakaš bo že od svojih začetniških časov naprej stalno vzdrževal svojo pripravljenost soočiti se z nevarnostmi in pravilno ukrepati v izrednih razmerah. Poglejmo si seznam stvari, ki jih je treba vzeti v obzir:

  • zmernost podvigov: le postopoma od manj zahtevnega k zahtevnejšem
  • dobra splošna telesna pripravljenost
  • pravilna ocena trenutne pripravljenosti
  • dobra veslaška tehnika in prilagoditev izletov svojim sposobnostim
  • dobra in brezhibna oprema, tudi oprema za reševanje in klic v sili
  • primerna oblačila ter rezervna obleka v nepremočljivi vreči
  • primerna ter zadostna hrana in pijača
  • seznanjenost z vremensko situacijo in razumevanje njenih vplivov
  • vnaprejšnja priprava načrta izleta in izbira primerne poti in rezervnih variant
  • redno vadenje tehnike reševanja v bazenu in v realnih razmerah
  • redni počitki

Osnovne tehnike

Prevrnitev kajaka sama po sebi še ni nesreča, pač pa nekaj, kar čisto normalno spada k temu športu. Zato ni čisto upravičeno govoriti reševalni tehniki, pač pa o tehniki dviga iz prevrnjenega kajaka. Pri vseh prevrnitvah velja, da naj kajakaš pod vodo ohrani mirno kri in ukrepa odločno, a brez panike. Po izhodu iz kajaka je najprej treba pograbiti veslo in prijeti kajak, da ga ne odnese veter ali vodna struja.

Dvig s plovno oporo za veslo (paddle float recovery) velja za najpomembnejšo tehniko, saj ne zahteva posebnih spretnosti niti pomoči drugih ter tako omogoča, da tudi začetnik lahko vesla sam. Običajna plovna opora je napihljiva vrečka z žepom za veslo in pritrdilno vrvico. Tehnika ima sicer več možnih izvedb, tukaj pa bomo našteli posamezne faze ene od najhitrejših.

  • Obrnemo se proti kajaku, ga pridržujemo z eno ali obema nogama v kokpitu, veslo pa imamo počez med seboj in kajakom. Kajak naj bo zaenkrat še vedno prevrnjen, saj nas tako zaradi večjega upora vode veter počasneje odnaša.
  • Odpnemo plovno oporo, ki mora biti v ta namen že vnaprej pritrjena na palubi, običajno za sedežem, vanjo vstavimo konec vesla in jo še dodatno pritdimo na veslo z varnostno vrvico. Nato oporo napihnemo in dobro zapremo ventil.
  • Kajak postavimo pokonci s hitrim gibom tako, da z eno roko iztegnjeno pod veslom primemo za oddaljeni rob sedežne odprtine, z drugo pa bližnji rob nad veslom. Pri tem ena roka potegne, druga pa porine. Bolj ko nam uspe tik pred obratom privzdigniti kajak, manj bo v njem ostalo vode in manj dela bo z njenim izčrpavanjem.
  • Veslo postavimo kot oporo prečno na kajak tako, da je konec s plovno oporo v vodi, nasprotni konec pa na kajaku. Telo postavimo po pravilu “3 krat zadaj”: ob zadnji palubi, za sedežem, za veslom.
  • Palico vesla postavimo tesno za zunanji rob sedežne odprtine, kjer je utor za krovnico ter jo tam trdno držimo z roko. Pozor: ne zgubljamo časa z nepotrebnim privezovanjem vesla na kajak!
  • Dvignemo se s prsmi na zadnjo palubo kajaka tako, kot bi hoteli nanj zaplavati. Z obema rokama se opiramo na kajak, ki je pri tem nekoliko nagnjen proti nam, tako da je rob nižje kot običajno. Z nogami se sonožno odrinemo iz vode.
  • Ko potrebušno ležimo na palubi, se začnemo vrteti okoli točke nekje pri popku v tako smer, da se z glavo obračamo proti krmi oz. zadnjemu delu kajaka. Delo nog pri tem posnema gibanje krakov morske zvezde. Pri tem se s celotnim telesom držimo čim nižje, težišče pa zadržujemo na isti strani kajaka na kateri se dvigamo, tako da čim bolj izkoriščamo oporo, ki jo nudi plovna opora. Najprej desna noga iz vode na veslo, potem se ji pridruži še leva.
  • Leva noga pridržuje veslo, desna se pomakne v kokpit.
  • Leva roka zamenja levo nogo, tako da roka drži veslo, noga pa gre v kokpit.
  • Telo zavrtimo vijačno tako, da se znajdemo na sedežu in imamo v kajaku obe nogi stegnjeni.
  • Zamenjamo roki, saj je do sedaj leva držala veslo na desni strani kajaka. Pri tem se še vedno opiramo na plovno oporo.
  • Medtem ko veslo v naročju pridržujemo s komolci na prsa, z rokami pritrdimo krovnico.
  • Vzamemo črpalko, ki mora biti v ta namen že priročno pripravljena in pritrjena na palubi, jo vstavimo v kokpit ob robu krovnice, pri pasu ali pa skozi posebno odprtino na krovnici (odvisno od modela). Če ni večjih valov, črpamo pri odprti krovnici.
  • Če je morje razburkano, lahko začasno zadržimo oporo še na veslu, se nanjo opiramo in nekoliko počivamo. Potem odstranimo plovno oporo z vesla in jo pritrdimo na palubo. Zrak bodisi spustimo ven, če je nevarnost ponovne prevrnitve, pa jo pustimo napihnjeno.

Reševalna tehnika T
Pri tej gre že dejansko za reševanje, saj lahko z njo pomagamo kajakašu, ki ne zna sam iz vode. Osnovno vodilo je, da le eden od udeležencev vodi reševanje in glasno daje navodila. Običajno je to izkušenejši med njima, ali pa tisti v kajaku. Pri opisu bomo udeleženca poimenovali z izrazoma reševalec in plavalec.

  • Edina samostojna naloga plavalca je, da pod vodo odstrani krovnico in pride ven. Če mu je pri tem uspelo še pridržati kajak in veslo, je popolnoma pripravljen na reševanje.
  • Reševalec se s hitrimi zaveslaji bliža plavalcu in prevzame vodstvo reševanja v svoje roke.
  • Če plavalec še ni zagrabil kajaka ali vesla, mu reševalec zavpije: “Primi veslo! Primi kajak!” Če se zgodi, da veter odnese kajak, je pravilo naslednje: najprej rešujemo plavalca, šele potem kajak, saj se v nasprotnem lahko zgodi, da plavalca hitro izgubimo iz vida. Če je reševalcev več, gre drugi po kajak. Če je samo en reševalec, pa je taka situacija zelo težka, saj plavalca ne moremo spraviti iz vode in je nujno poklicati pomoč.
  • Reševalec preveri stanje plavalca z vprašanjem: “Je vse v redu?”. Če plavalec ne odgovori, je to recimo lahko znak, da ima vodo v grlu in ne more odgovoriti.
  • Reševalec ukaže: “Drži se krme!” Plavalec gre ob zadnji del kajaka.
  • Reševalec zavesla proti premcu prevrnjenega kajaka in ga prime z roko ter vodi tako, da se kajak postavi pravokotno z ozirom na reševalčevega. Pri tem lahko plavalec pomaga.
  • Reševalec obrne prevrnjeni kajak pokonci in si ga potegne predse tako, da gre s premcem še kake pol metra čez rob. Ker je bil kajak poprej že pravilno obrnjen, ga je reševalcu lažje potegniti v naročje.
  • Reševalec zasuka dvignjeni kajak proti sebi in nekoliko dvigne, tako da je odprtina kokpita iz vode in lahko voda izteče ven. Pri tem mu plavalec lahko pomaga s pritiskanjem krme v vodo. Pozor: pri boljših modelih morskega kajaka se zadnja stena kokpita dvigne takoj za sedežem do roba palube, tako da vsa voda z lahkoto odteče.
  • Izpraznjen kajak reševalec z zasukom od sebe preč spet obrne pokonci.
  • Reševalec usmeri z roko plavalčev kajak vzporedno tik ob svojem tako, da gledata v nasprotno smer: premca sta ob krmah. Pri tem ukaže plavalcu, ki je bi ob krmi, naj se prestavi ob zunanjo steno kajaka takoj za kokpitom.
  • Ko je plavalec ob kajaku, naj da svoje veslo reševalcu, ki bo imel zdal obe vesli počez v naročju in ju bo stiskal pod rokami, a ju ne bo držal, ker potrebuje obe roki za druge stvari.
  • Reševalec trdno prime z obema rokama plavalčev kajak, se nagne nadenj, ter potisne rob kajaka ob plavalcu navzdol, a ne čisto do vode.
  • Reševalec ukaže plavalcu, naj se z rokama prime če svoj kajak za robno vrv in zaplava na svoj kajak tik za kokpitom tako, da se z nogama sonožno odrine iz vode.
  • Ko so prsi plavalca že na kajaku, naj z rokami poprime še za robno vrv na reševalčevem kajaku, ki jo zdaj že lahko doseže, in se potegne gor tako daleč, da bo s trebuhom na palubi svojega kajaka.
  • Če se plavalec nikakor ne uspe potegniti na palubo na opisani način, mu da reševalec nova navodila: “Pomagal si boš s stopalom na robu kokpita!” V ta namen spusti reševalec zunanji rob plavalčevega kajaka tik do nivoja vode, nakar se plavalec s stopalom opre na rob in tako lažje spleza na palubo. Pri tem lahko pride nekoliko več vode v kokpit.
  • Še naprej ležeč na trebuhu se plavalec obrača z glavo proti krmi in z nogama v kokpit. Pogosto je v tem trenutku potrebno plavalca glasno opozoriti: “Drži se nizko, glava proti krmi!”
  • Plavalec se pomakne tako daleč v kokpit, da ima zadnjico tik nad sedežem in se nato zasuka v pravi položaj ter usede.
  • Plavalec postavi krovnico oziroma začne izčrpavati vodo, reševalec pa še vedno podpira njegov kajak.
  • Plavalec dobi nazaj svoje veslo in reševanje je končano.

 

Kje?

Bohinjsko, Blejsko in Cerkniško jezero

Bohinjsko in Blejsko jezero sta posebej zanimiva pozimi, ko je v gorah vse okoli že sneg, mi pa veslamo po jezeru in opazujemo čudovito pokrajino. Cerkniško jezero nas navduši s svojimi številnimi kraškimi pojavi, z razgibanim terenom, kjer veslamo ob številnih zalivčkih, srečamo kakšno račko in laboda,…

Slovensko in hrvaško morje

Poleti nas veliko hodi na morje – kaj pa pozimi – ko je v notranjosti Slovenije že mraz, ko nosimo bunde, kape in rokavice? Takrat je na obali res lepo, še lepše pa je zaveslati po morju, vdihavati svež morski zrak in se zibati na valovih. To morate poizkusiti!

Ljubljanica

Večinoma poznamo tisti del, ki teče skozi Ljubljano. O čistoči in naravni lepoti bi tu težko govorili. Kaj pa njen višji tok, malo naprej od izvira? Poznate tisti njen del, ki teče po divjini, naravi, kjer nas spremlja le ptičje petje in šumenje listja? Ko veslamo med lokvanji, srečujemo račke in morda celo kakšnega svizca. Tisti del je lepši, ima prav poseben čar. Pridružite se nam na enem od izletov in spoznali boste lepote reke Ljubljanice.

Benetke

Benetke – veslanje med gondolami, po beneških kanalčkih je res nekaj nenavadnega, posebno doživetje. Z vode si lahko ogledamo najpomembnejše znamenitosti Benetk – veslamo po kanalu Grande, pod znamenitim mostom Rialto, z vode si ogledamo Markov trg, Doževo palačo, most vzdihljajev.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja